Scene iz karantene

  • Špela Vintar
      Ker nas je še posebej prizadel ukrep omejitve gibanja na lastno občino, sva se nekega večera z Zarjo spravili nad flašo šampanjca in se prepustili skupinskemu jamranju, ker bomo očitno, ne le za božič, doma. Tako je pozno zvečer zasejano seme obrodilo skupinsko akcijo, ob kateri smo se v naslednjih dneh kar zabavali. Snemanje se je razširilo celo na občino Braslovče, kjer je moralo naše sidro v obliki Damjana v resnično kriznih razmerah in
  • Špela Vintar
    Če si doma, hladilnik nikoli ni prav daleč. Število šopingov je treba oklestiti na minimum, zato je v njem zdaj precej več hrane kot običajno, kolikor seveda dopušča alkohol, ki že sam zavzame nekaj prostora. Oštarije so zaprte in pikniki na travi prepovedani, konzum se zatorej brez izjeme dogaja doma. Če ima kdo rojstni dan, si že prejšnji večer speče torto, zjutraj pa dobi zajtrk v posteljo in za darilo pesem, ki se konča z
  • Špela Vintar
    Še najbolj me skrbi, kako bomo tole bolano obdobje preživeli kot družba. Ni namreč vsaka kriza taka, da bi v ljudeh vzbujala najboljše, da bi se vsi zavedeli, kako zelo smo soodvisni in kaj vse nas veže namesto razdvaja. Ko se začne sovražni družbeni diskurz uzakonjati in ko se strah dodobra zažre v slehernikove kosti, začnemo drug drugega kontrolirati in špecati; psihološki moment je jasen – iz lastne negotovosti je najudobneje zavzeti pretirano normativno držo
  • Špela Vintar
    Človek ne bi smel gledati in poslušati preveč novic, sploh če so ves čas slabe. Ampak ker sem stopnišče večstanovanjske stavbe v skladu z novim odlokom že razkužila, sem si ogledala prenos pogovora z Žižkom na DiEM-TV. Ker naš Slavoj ne zna govoriti drugače, kot da se ves čas šlata za nos, se je v spremnem klepetu takoj pojavilo ugibanje “…has he got it?”. Sicer pravi podobno kot že nekajkrat prej – da so stare
  • Špela Vintar
    Pred tremi tedni, 9. marca 2020, je okrog 11:00 dopoldne priromal mejl glavne pisarne, da je zaradi koronavirusa pedagoški proces na Filozofski fakulteti za tisti teden odpovedan. V zraku je bila sicer rahla katastrofičnost, ampak po drugi strani je pasalo ostati doma in štiri ure predavanj za tisti dan jadrno spraviti v spletni format. Zdaj po treh tednih pogrešam že najbolj brezvezne kolegice, sanjarim o kavi v našem aseptičnem K16, o druženju z doktorandi v