Ker je treba porabit turistične bone in ker je Svit pravkar zaključil tabor v Čezsoči, dobiva idejo, da ostaneva še dva dni v Bovcu in tam odplezava, kar je bližnjih ferat. Izhodiščni plan je ambiciozen – prvi dan Via Italiana in Slovenska na Mangart, drugi dan Prestreljenik skozi Prestreljeniško okno. Najprej se z velikimi pričakovanji namestiva v Hotelu Mangart, ki svoje tri zvezdice trži za 65€ na osebo z zajtrkom. Dve nočitvi tako brez težav skurita najina vavčerja, vendar upava, da bova vsaj deležna hotelskega razvajanja.

Kar nenadoma arktične razmere

Prvi zajtrk je razočaranje, čeprav je Svit – ves sestradan od taborniške kuhinje in preživetja v naravi – nadvse zadovoljen. Vseeno nekako spodmaknem dve žemlji s salamo v ruzak in potem ob spodobno zgodnji uri odrineva proti Mangartskemu sedlu. Tja prideva brez težav, vendar so razmere povsem zimske – zunaj je 8 stopinj, precej megleno in, ko se peš bližava pravemu sedlu, vse bolj vetrovno. Tako skleneva, da štartava na vrh Mangarta, Via Italiano, do katere pa se je treba najprej spustiti do bivaka Nogara in potem izplezati malo nad sedlom, pa si pustiva morda za popoldne.

Tako se podava po Slovenski proti vrhu, nikjer žive duše, vidljivost je nikakva. Vstopiva v ferato in kmalu ugotoviva, da je zajla ledena in nama nohta od mraza.

Krasne stene in zmrznjeni Svit

Vztrajava, Svit mastno preklinja. Vzpon se kar vleče, čeprav se vmes na trenutke meglice razkadijo in je razgled fantastičen, a ko doseževa vrh, se ne vidi popolnoma nič. Ker sva povsem sama in ni nikjer nikogar, se skušava orientirati s pomočjo zemljevidov in kreneva navzdol po italijanski poti.

Pogled iz grape, kjer poteka Slovenska smer

Tu zdaj je nekaj planincev, a šele ko prideva do prvega snežišča, se mi posveti, zakaj je ta sicer priljubljeni vrh tako neobljuden – tudi običajni pristop je še odet v sneg in bi po vseh pravilih zahteval zimsko opremo, vsaj dereze in cepin za varno prečkanje snežišč. Z ostrim kamnom v roki se pogumno prebijeva prek vseh sitnih v sneg odetih pobočij. Občutki so lepi, sploh ker na koncu pohoda užijeva dozico sonca in opazujeva Belopeška jezera daleč spodaj.

Povsem megleni vrh

Pogled na Via Italiano s sedla

Ob slapu Virje

Skriti tolmuni na vrhu slapa Virje

Oko gorske vile

Slap Boka

e-lepota

Soča ob Kalu – Koritnici

Velika korita Soče

Huda stroja

Naslednjega dne je zajtrk še slabši, če je to sploh mogoče. Ker so razmere v hribih očitno resne, spremeniva plan in najameva električna kolesa. Doslej sem se vselej ob omembi e-bajka vzvišeno namrdnila, vendar je predsodke treba zgrabiti za roge. Tako za roge zgrabiva dva huda stroja, ki nama v klancih pridno pomagata, sicer pa zagotavljam, da je človek po skoraj 50 km gonjenja vseeno zmatran in primerno pretresen. Tudi od soških lepot:)